Popravilo zaslon prenosnik
Ne vem, če obstaja človek, ki mu prenosnik ni vsaj enkrat skoraj padel iz rok. Meni je. Tisti dan sem hitela iz ene naloge v drugo, v eni roki prenosnik, v drugi telefon… seveda telefon zdrsne, jaz instinktivno reagiram, prenosnik pa naredi popolno salto in pristane na parketu.
Ko sem ga odprla, sem samo obstala. Zaslon prenosnik je imel tisto značilno razpoko, ki se začne v enem vogalu in se razširi kot pajkova mreža. Polovica zaslon prenosnik je bila črna, druga polovica pa v vseh mogočih barvah. Kot abstraktna umetnost, samo da meni ni bilo niti malo do umetnosti.
Najprej sem naredila klasični ritual: izklopi, vklopi, pritisni nekaj tipk, premikaj pokrov. Nič. Samo še bolj nenavadni vzorci. Takrat sem sprejela realnost: zaslon prenosnik je mrtev.
Na spletu sem našla toliko različnih informacij, da sem postala še bolj živčna. Od mnenj, da se popravilo ne splača, do obljub, da je vse urejeno v eni uri. Ker nisem vedela, komu verjeti, sem prenosnik vzela pod roko in odšla v najbližji servis.
Tam je tehnik odprl pokrov, me pogledal in se nasmehnil, da gre za klasičen primer. Jaz sem že skoraj razmišljala o novem računalniku, on pa je mirno povedal, da se zaslon prenosnik enostavno zamenja.
Pustila sem prenosnik tam, brez posebnih pričakovanj. Popoldne me pokličejo in povejo, da je popravilo končano in da ga lahko pridem iskat.
Nisem mogla verjeti, kako preprosto je bilo. In res je, menjava zaslon prenosnik ni zastonj, je pa neprimerljivo cenejša in hitrejša kot nakup novega računalnika.
Od tistega dne naprej:
– prenosnik nikoli več ne stoji na robu mize,
– ne nosim ga več skupaj s tremi drugimi stvarmi,
– pokrov zapiram previdno, ker zdaj vem, da se vmes lahko zatakne kabel ali slušalka.
Ugotovila sem tudi to: ko odpove zaslon prenosnik, odpovejo predvsem živci. Računalnik pa povsem mirno počaka, da dobi nov zaslon. Popravilo je hitro, takšne nesreče so povsem običajne in padci niso konec sveta.…