Arhivi avtorja: Urednik

Izdelki iz plastike ne sodijo v kuhinjo

Sama dam kar velik poudarek na zdravo prehrano in tudi na to, kako se hrana postreže. Nikoli nisem imela rada, da so bili v moji kuhinji izdelki iz plastike, ki so bili napolnjeni z hrano. Prav nisem se dobro počutila, če sem kakšno hrano pripravila v plastiki. Tako sem se en dan odločila, da vsi izdelki iz plastike gredo iz moje kuhinje.

Moj mož je bil drugačnega mnenja, on pa je bil prepričan, da plastične posodice še kako prav pridejo, posebej če jih uporabljajo otroci, ker jim lahko pade na tla in se ne razbije. Doma sta bila dva otroka, a nista bila več tako majhna, da bi jim šalčke in posodice kar letele po tleh, zato sem vztrajala pri tem, da vsi izdelki iz plastike gredo iz kuhinje. Ko mi je končno uspelo, spakirala sem čisto vse, vidim mojega moža, kako lepo polni plastično posodico z lešniki. Ko sem ga gledala nisem vedla ali ne zafrkava ali pa res ne ve, da je to plastična posodica. Če bi to bilo malo lešnikov bi še razumela, tako pa jih je stolkel veliko, tako da to se sigurno ne da v plastiko. Stopila sem do njega in ga vprašala, kaj počne. On pa se je pohvalil, da tolče lešnike, enostavno ni vedel kaj počne. Potem pa sem ga vprašala, če se nisva ravno prej ukvarjala, da izdelki iz plastike ne sodijo v kuhinjo, sedaj pa polniš plastično posodico z lešniki. Videla sem, da mu gre vse skupaj na živce in da je prepričan, da ne bo nič hudega, če pač bodo lešniki v takšni posodi. Nisem se hotela kregati, ko pa je odšel, pa sem poskrbela, da sem lešnike presipala v stekleno posodo in tako so šli zadnji izdelki iz plastike iz kuhinje. On pa je že tako pozabil na to in ni niti opazil nove posode, ko je jedel lešnike.

Izdelava koledarja po mesecih z vašimi osebnimi slikami

Vsake toliko se lotim spreminjati stanovanje, malo obrnem mize, stole, premaknem sedežne, zamenjam slike in letos sem dobila idejo, ker v dnevnem prostoru nismo imeli nobenega lepega prostora za družinske slike, da pa bi izdelava koledarja z družinskimi slikami, še kako prav prišla. 

Stene v dnevni sobi so bile prazne, nikoli mi ni bilo lepo, če je dnevni prostor bil preveč opremljen, rada sem imela prostor, ki diha, kjer niso vse stene zasedene z policami, omarami, slikami. Tako sem imela dovolj prostora, da pa bi na eno steno v dnevni sobi dala novi letni družinski koledar, tako se mi je zdela izdelava koledarja idealna ideja.

Pogrešala sem, ker v dnevni sobi nisem imela nobenih družinskih slik, vseeno je lepo videti slike z družinskimi dogodki, ker se tako spominjaš, kako lepo je bilo takrat, ceniš te trenutke in se na njih pogosto spomniš, ravno zaradi slik. Ta ideja izdelave koledarja mi je bila nora. Poiskala sem na netu stran, ki se s tem ukvarja in si pogledala kaj ponujajo, lahko sem izbirala med koledarji po mesecih ali pa samo en list z vsemi meseci. Všeč mi je bila izdelava koledarja po mesecih, tako bomo vsak mesec obrnili novi list in imeli novo sliko. Ker sem si želela res  velike slike, sem izbrala največji možen koledar. 

Večji problem pa je bilo izbrati slike, a mi je uspelo, seveda so poletni meseci imeli naše poletne slike, za zimske sem izbrala zimske slike, poudarek pa sem dala na rojstne dni. Tisti mesec, ko je kdo praznoval rojstni dan je bila njegova slika, njegove praznovanja. Ponosna sem bila, da mi je izdelava koledarja z slikami tako lepo uspela, komaj sem čakala, da pride 1. januar in da obesim naš koledar. To je res noro dobra ideja in to bom počela sedaj čisto vsako leto, kajti osebna izdelava koledarja ima velik pomen in slike na njemu te spominjajo na lepe dogodke.

Vedno sveža zelenjava na mojem vrtu

Odraščala sem na podeželju v hiši, kjer smo vedno imeli velik vrt, sadovnjak, vinograd in njivo. To so bili časi, ko smo skoraj vse pridelke imeli doma, vedno sveža zelenjava, jesen pa je prinesla veliko ozimnico. Skozi celo leto smo jedli solato, če ni bila na vrtu, pa je kasneje bila v rastlinjaku, tako kupljene zelenjave nisem poznala. Potem pa so prišla leta mojega študija, ko sveža zelenjava ni bila več na dosegu rok, ko si nisem mogla privoščiti domačega jabolka in se nisem mogla sprehoditi do trte, da si utrgam sveže grozdje. Pogrešala sem vse to.

Po študiju pa sem spoznala fanta in zanosila, vrnila sem se v moje kraje, ker sem vedela, da lahko imam vse to, nisem bila srečna v mestu, sveža zelenjava iz trgovine me ni kupila, v domača jabolka na tržnici nisem zagriznila z takšnim veseljem, kot sem v naše domače. Tako sem si zgradila dom v naravi. Imamo sadovnjak, vinograd, prekrasen vrt. Vse to kar sem si želela, spet je sveža zelenjava na naši mizi. Ni lepšega kot se sprehoditi do vrta, pobrati pridelke in narediti zdrav, barvni obrok. 

Vsako pomlad si naredim natančen načrt vrta, ne samo v glavi, narišem si celotni vrt, kje bo kaj posajeno, kdaj bom sadila. Skozi leta človek tudi vidi, katera sveža zelenjava najbolj gre, katero imamo najraje, tako začneš saditi in sejati vse kar je dobro.

Ti spomladanski dnevi so najlepši, ko si narediš plane, kako bo tvoj vrt izgledal, sama uživam v teh urah, ko jih posvetim vrtu, kajti še kako se zavedam, kako zdrava je sveža zelenjava in koliko okusnih obrokov bom lahko pripravila. Čakanje na prve pridelke je najlepše, ko si utrgaš prvo papriko, paradajz, bučko in lahko svežo poješ, to je ta sveža zelenjava, ki ti je trgovina in tržnica ne more dati. 

Na naši strehi je novost in to so solarne celice

Po navadi si tam pri 40 letih ustvariš svoj status in že kar malo vidiš, kako boš živel. Takrat mi na pamet ni prišlo, da bodo kdaj solarne celice na naši strehi. Bili smo srečna, skromna družina, lahko rečem skoraj brez prihrankov, ker sva z možem morala začeti od čistega začetka, da sva si ustvarila dom, torej z nakupom zemlje. Tako sva leta in leta gradila in gledala, da sva hodila skozi mesec. Nihče nama ni pomagal, pa so vedeli, kako težko shajava. 

Po končani gradnji hiše sva potrebovala še kakšno leto, da sva sploh prišla na zeleno vejo, ja danes pa imava na strehi solarne celice, ki so za naju takrat bile prestiž, ki si ga ne bova mogla nikoli privoščiti. Čas je tekel in začela sva lažje dihati, seveda saj je denar začel ostajati, ker je gradnja bila končana. Po kakšnem letu pa me je mož presenetil z idejo, da bi lahko dala solarne celice na streho. Saj nisem vedela, ali se dela norca ali pa misli resno. Ko pa sem videla njegov nasmejan in srečen obraz, sem vedela, da bo to naredil. Povedal mi je, da si to lahko privoščiva in solarne celice se nama bodo v prihodnosti obrestovale. To sva vedela že pred leti, a kako si boš naredil solarne celice, da se ti bo denar povrnil, če nimaš denarja. 

Danes ko tako premišljujem in se spominjam, ko gledam solarne celice, kako sva bila srečna, ko so nama jih montirali in kako sva leta in leta živela iz dneva v dan, ko včasih nisva imela niti za kruh, pa nama nihče ni skočil na pomoč. Danes sva srečna, samozavestna, ker se zavedava, kako pridna in odgovorna sva bila in sva še. Malo jih to zmore, da začne od čiste nule, nama je in tudi solarne celice sva si kupila sama. 

Za kaj je dobro uživati bučna semena

Ste že slišali da so bučna semena zdrava in da je bučno olje prav tako dobro za naše zdravje? O tem je napisano kar nekaj, pa si še enkrat poglejmo, zakaj vse so zdrava bučna semena:

  • Če se bojujemo z depresijo, nam bodo bučna semena pomagala pri tem,
  • So tudi zelo pomembna pri dobrem imunskem sistemu,
  • Pomagajo nam preprečevati osteoporozo,
  • Prav tako so dobra za holesterol,
  • Prispevajo k zmanjšanju tveganja pri rakavih obolenjih,
  • Dobro vlivajo na naše ožilje.

Ste se že odločili, da boste sedaj dajali v nakupovalno košarico tudi bučna semena, če se še niste, pa poglejmo, kaj vse bučna semena vsebujejo:

  • Mangan, triptofan, magnezij, fosfor, baker, cink, železo.

Vse to vsebujejo bučna semena, kar kupite jih in postavite na mizo, da jih čez dan malček pojeste, tako namesto drugega prigrizka. Jaz, ko sem zvedela, kaj vse vsebujejo in kako so zdrava, sedaj vedno poskrbim, da so na naši mizi. Sprva, ko sem jih dala na mizo, se jih otroci niso kaj dosti dotaknili, sedaj pa so se že prav navadili in če jih ni na mizi, mi že rečejo, kje so bučna semena, ker jih ni več. 

Tudi moj oče vedno poskrbi, da ima v žepu, ko gre na sprehod bučna semena, tako se moja mama vedno krega, ker mu mora prazniti žepe, ko daje perilo prat. On to že ve vrsto let, tako jih je vsaki dan. Pripelje pa mu jih en gospod iz ekološke kmetije in tako vzamemo tudi mi od njega. Ni boljšega, kot domača hrana. 

No, orehi in lešniki rastejo pri nas doma, še bučna semena dodamo in imamo poskrbljeno za zdravje vseh nas. To so vsi oreščki, ki jih pri nas jemo in moram reči, da se kar dobro odnesejo in smo navajeni, da vsak dan pred televizijo pojemo eno pest, ali so to bučna semena, ali orehi ali lešniki, kaj ti pač tisti dan paše.

Salsa je mojem življenju poskrbela, da sem si dala naredit povečanje dojk

Nikoli nisem hodila na tečaje plesa, ko sem bila še otrok, vendar ples me je vedno osrečeval, danes pa lahko rečem, da mi je salsa in povečanje dojk prineslo novo življenje, ki ga živim na polno.

Lahko bi rekla, da se je to zgodilo malo načrtovano, malo pa spontano, želja za ples je bila vedno v meni, vendar sem plesala le na žurkah in doma, nikoli pa se nisem odločila za plesno šolo, pa je prišel čas tudi za to, ko sem prestopila mejo 30 let. Vpisala sem se v plesno šolo, ki so poučevali salso. Kar hitro sem videla po ženskosti, da mi povečanje dojk ne bi škodilo, saj je tukaj poudarjena ženskost in pleše se zelo čustveno, ženstveno in elegantno. Tako sem iz tedna v teden bolj uživala in vedno bolj pazila, da nisem na plesne več hodila v trenirki, vendar sem bila vedno bolj elegantna.

Ta prelom naredijo enostavno plesni čevlji, ki jih za salso moraš imeti in tako vedno, ko sem oblačila obleke, sem pomislila, da bi mi povečanje dojk prav prišlo. Prišlo je tako daleč, da sem o tem začela resno premišljevati. Ker denarno nisem imela težav, sem se morala posvetiti samo temu, kje bi si povečanje dojk naredila, kje to delajo dobro in strokovno. Sprva sem malo raziskovala iz zanimanja, a kaj hitro sem šla na prvi preventivni pregled in že je odločitev padla. 

O moja draga salsa, še danes vem, da si povečanje dojk nebi naredila, če ne bi trenirala salse in da je to bila prava odločitev, kajti življenje je prekratko, da bi sedeli in hrepeneli, potrebno je živeti svoje sanje in jaz jih. Sedaj vem, da sem zato, ker sem si dala povečanje dojk, na plesišču še bolj samozavestna in da je moja ženska lepota še večja. Salsa pa je še bolj strastna.

Mozaik ploščice za kopalnico

Prenova kopalnice zahteva čas in potrpežljivost. Skupaj smo se vselili v staro hišo in počasi jo je bilo potrebno prenoviti, material sem kupoval sproti, ko je bila določena akcija, tako so mozaik ploščice za kopalnico bile že doma, vendar prvo smo morali rešiti druge prostore, ki so bili bolj potrebni obnove. 

Lotili smo se kuhinje, dnevne in spalnice, saj so bili prostori malo plesnivi, zato smo vedeli, da so na vrsti prvi. Ko smo vse tri prostore uredili pa so na vrsto prišle mozaik ploščice in kopalnica. Moram priznati, da sem se tega dela pravzaprav veselil, ker sem vedel, da si bom lahko vzel čas in delal počasi, ker se nam ni nikamor mudilo. Zavedal sem se odgovornosti, kajti kopalnica se mora delati res natančno, mozaik ploščice morajo biti položene čisto ravno, drugače se to takoj vidi, ker pa vsi vemo, da se kopalnica ne dela ravno vsako leto jo moramo narediti za prav.

Prvo sem si še vse potrebno kupil, kopalnico premeril, pogledal kako bom zlagal mozaik ploščice in kje bom začel. Kar malo me je postalo strah, ko sem videl ,da bom moral delati res natančno in lepo, kakor tudi, da ni malo dela. Potem sem moral vse stare ploščice zbiti dol, narediti lepe stene, vse razbito pospravit in počistit, predenj sem si lahko mozaik ploščice prinesel v kopalnico in začel. 

Prvi dan sem naredil zelo malo, ker sem se še lovil, obračal sem mozaik ploščice sem ter tja, gor in dol, da sem sploh videl, kako naj bi to izgledalo in da bom naredil prav. Raje sem delal čisto počasi, ker si res nisem želel, da ne bi izpadlo lepo in da ne bi bilo narejeno dobro. Počasi mi je delo steklo in mozaik ploščice so bile položene, uspelo mi je in ponosen sem bil sam nase, da sem se takšnega dela sploh lotil sam.

Vedno sem uživala v družbi otrok, zato je moja služba postala varstvo otrok

Moja izobrazba srednje šole ni niti blizu predšolski vzgoji in kasneje moj študij ni vezan na varstvo otrok, a vedno sem rada čuvala otroke in bila v njihovi družbi. Po navadi, ko smo doma imeli kakšno zabavo ali popoldanski piknik, sem se kar hitro umaknila od odraslih in bila v družbi otrok. 

 

V moji službi je postajalo vse bolj nevzdržno in želela sem zamenjati službo. Po pogovoru z prijateljico pa mi je svetovala, da naj imam varstvo otrok, če me otroci tako zelo veselijo in resnično sem začela razmišljati v tej smeri. Bilo me je strah, kajti izkušenj nisem imela, nisem imela potrebne izobrazbe a sem vseeno šla v to z ljubeznijo do otrok. Dala sem prvi oglas, da imam varstvo otrok, prej sem se seveda pripravila na to. Počakala sem na odziv in moram reči, da družine še kako potrebujejo varstvo otrok, ker ne dobijo vrtca, babice in dedki pa ne zmorejo. Tako sem postala varuška prvi deklici, ki so mi jo zaupali starši. Bili so navdušeni nad menoj, kajti njena deklica se je dobro počutila v moji družbi. 

Tako sem varstvo otrok nadaljevala in danes imam varstvo otrok že peto leto, čuvam 4 otroke, ker toliko zmorem. Sama sem preštudirala, koliko otrok zmorem čuvati, da bo vsak imel mojo 100% pozornost in to je to, lahko imam 4 otroke. Moja želja, da bom enkrat imela varstvo otrok se je uresničila. Nič več tečnega in napornega šefa nad mano, nič več neprespanih noči zaradi živcev, danes sem zadovoljen človek, varstvo otrok me osrečuje, kajti otroci so neprebrana knjiga, v njihovi družbi uživam kot še nikoli.

Otroci so res posebni, vsak na svoj način, vsak dan te naučijo kaj novega, varstvo otrok je tako božanski poklic, le zavedati se moraš, kakšno srečo imaš, da lahko otroci rastejo v tvoji družbi in varstvo otrok kar naenkrat ni več služba.

Zaščitna oprema ti omogoča, da tvoja oblačila vedno ostanejo lepa

Pa naj bo še tako znošena trenirka, ni fajn, da gremo delat kakšno umazano delo in jo uničimo, ker enostavno ni potrebe, ravno zato pride še kako prav zaščitna oprema, jaz se včasih pohecam in ko grem delat grda dela oblečem od babice star predpasnik in tako ohranim sovja oblačila lepa. Res mi je praktičen, ker sem spodaj lahko lepo oblečena, predpasnik dam samo preko in ko končam delo predpasnik enostavno slečem.

Drugače je pri moških, njihova zaščitna oprema je bolj zakomplicirana, ne morejo ravno na svoja oblačila obleči še to opremo, ker se enostavno ne bi počutili sproščeno. Tako se morajo po navadi sleči in šele potem pride njihova zaščitna oprema v poštev. Moj mož si ni nikoli kupil zaščitne opreme, kajti nikoli ni imel nekega veselja delati zunaj, ko pa je že mogel, pa je bil oblečen tako kot po navadi in uničeval sovje cunje. Priznam, da sem bila jezna in žalostna hkrati, ker enostavno ni ničesar spoštoval, tako je oblačila uničeval kar povrsti, vsako grdo delo eno oblačilo. Nisem mogla več tega prenašati, zato sem šla v trgovino, kjer se je prodajala zaščitna oprema in tako na približno kupila eno zanj.

Ko sem jo prinesla domov in mu jo pokazala se je spakoval, da on pa tega že no nosil, da to je za delavce in tako naprej. Ja, pa ja, zaščitna oprema je bila res lepa, ni bil navadni delavska jakna, tako sem jo pospravila v garažo in upala, da bo zaščitna oprema prišla kdaj prav.

No, pa sem le videla, ko je šel kosit travo ,da si jo je oblekel, takrat sem pomislila, da je verjetno to naredil samo zardi mene, ker njemu ta zaščitna oprema ni bila ravno všeč. To pa je bil tudi prelom, da je od takrat naprej zaščitno opremo vedno oblekel, ko je šel delat umazana dela in priznal, da je zaščitna oprema res nekaj praktičnega in uporabnega.

Treking čevlji in moj vsakdanji tek

Prišla sem v leta, ko sem se svojega teka še samo spominjala, na kar so mi prijateljice za 40 rojstni dan kupile prekrasno darilo in to so bili treking čevlji, ki so mi spremenili moj dnevni ritual. Ko so mi dale darilo, sem jim morala obljubiti, da jih bom začela uporabljati in da je čas, da dam nekaj nase in da ne živim samo za druge.

Takrat sem se nasmejala, ker sem vedela, da bodo treking čevlji ostali doma na polici, ker enostavno ne bom naredila nič. Potem pa sem naslednji dan srečala znanko, ki me ni hotela užaliti, pa me je pošteno, ker mi je rekla, da sem videti nekam tako velika. Takoj sem vedela v čem je problem, ker se z njo nisem videla več let in takrat sem imela 15 kilogramov manj. Vedela sem, da sem sedaj premočna. Ko sem prišla domov, so bili v kotu treking čevlji, ki so me spomnili na besede prijateljic. 

Še isti trenutek sem jih obula in ker nisem mogla iti teči sama, sem z seboj vzela sina in sva šla. Tekla sva pol ure, bolj počasi, nič se nisem preveč naprezala, nisem se niti hotela, kajti dovolj mi je bilo, da so treking čevlji bili na mojih stopalih in da sem se spravila teči, kajti če bi ta dan tekla prehitro bi me naslednji dan minilo. Obljubila sem si, da bom tekla vsak drugi dan. Tokrat sem prav čutila, da je pravi trenutek in da so treking čevlji prišli prav tako v pravem trenutku, čutila sem voljo in ker se dobro poznam, sem čutila spet tisti moj znani adrenalin, ki ga poznam, da ne odneham. 

Sedaj že nekaj časa tečem vsak drugi dan. Prva dva tedna sta bila mučna, ni mi bilo prijetno, vedno je bil tek napor, ker pa so bili treking čevlji res kvalitetni, me niso začela boleti kolena in prebrodila sem ta dva naporna tedna. Vse je prišlo ob pravem času, si rečem sedaj, ko premišljujem za nazaj, moj rojstni dan, treking čevlji in znanka, ki mi je odprla oči.

 …